Kdo se boji AI?

Luciano Floridi, filozof, profesor filozofije in etike informacij na internetnem inštitutu Oxford trdi, da je "[...] učinkovitost računalnikov pri reševanju problemov prav dokaz dejstva, da so brez človeške inteligence".

»Včasih sem mislil, da ste ti in drugi bogovi. Potem sem spoznal, da ste samo moški." - Westworld (TV serija)

Zamisel, da lahko kakršna koli oblika samozavedanja izhaja iz računalnika, že a priori izključuje vsak intelektualec, ki mu to vprašanje zastavi. In če računalniške zmogljivosti računalnikov že leta kažejo eksponentno povečanje, je ideja sodobnih mislecev ta, da ta razvoj računalništva nima nobene zveze z inteligenco.

Dvomim, da so ta drastična stališča sodobnih intelektualcev podlaga za strah pred soočenjem z okultnimi resnicami: pomirjujoče je misliti, da je umetna inteligenca neumna, še bolj pa je ugotoviti, da njihov način delovanja nima nobene zveze z s človeškim umom.

Toda ali je res tako?

Strah pred umetnim človekom

Umetni um je podoba, ki jo je še danes težko razvozlati, podoba, ki nas straši in intelektualno porazi.

Zapleteno je graditi filozofsko misel okoli pojava prvega čutečega umetnega bitja. A če smo po eni strani mnogi od nas prepričani, da nas bo kmalu stroj spraševal o smislu življenja, po drugi nihče od intelektualcev, ki jih poznam, ni nikoli opustil pomirjujoče teze, po kateri računalniki niso »inteligentni«. " in nikoli ne more razviti tako zapletenih misli.

Začnimo s preprostim premislekom: ni ga defisplošno skupen pojem "inteligenca", ki ga je mogoče uporabiti za prikaz, kaj je inteligentno in kaj ni.

V kontekstu kognitivne psihologije je na primer inteligenca opisana kot "sposobnost reševanja problemov" (v žargonu reševanje problemov) a defidinamičen koncept, ki se oblikuje v odnosu do okoliškega sveta. to defiKončno omogoča uporabo empiričnih merilnih meril, ki so popolnoma primerna za raziskave umetnih umov.

Prav izhajajoč iz te formulacije je britanski matematik Alan Turing prvi opisal umetno inteligenco kot "sposobnost stroja, da doseže stvari, ki bi se človeškemu opazovalcu zdele kot rezultat delovanja človeškega intelekta".

V tem posebnem izrazu je uvedba človeškega opazovalca pri ocenjevanju ravni inteligence instrumenta Turingu omogočila primerjavo inteligence strojev s človekovo, ne da bi mu bilo treba oblikovati defiznanstveno opazno in utrjeno opredelitev slednjega.

ta defiZdi se, da koncept, ki do danes še vedno najbolje opisuje to disciplino, ne temelji na tako trdni znanstveno-matematični teoriji, kot je izrek, temveč na očitno veliko bolj nejasnem konceptu, nečem, kar se giblje med novimi mejami tehnologije in percepcijo, ki človek ima o realnosti, ki ga obdaja. 

Filozofsko ali psihološko vprašanje?

Toda Alan Turing ni dal le enega deficija od umetna inteligenca, je zasnoval test za njegovo merjenje z igro, znano kot "Turingov test".

Igra predvideva, da mora subjekt A predložiti vrsto vprašanj tako subjektu B kot stroju C. Uporabnik A ne ve, kateri od obeh odgovarja na vsako od njegovih vprašanj, vendar mora navesti, kateri od odgovorov si predstavlja, da so bili obdelane iz subjekta B in katere iz stroja C. Kolikokrat subjekt A zamenja stroj C s subjektom B, nam bo dalo oceno ravni inteligence stroja C.

Pri Turingovem testu ima psihološka komponenta močan vpliv na učinkovitost samega testa do te mere, da bi lahko rekli, da predstavlja prevladujoč element. In čeprav se to morda zdi poenostavljeno, je bila Turingova temeljna intuicija, ki je danes osnova številnih vej raziskav.

Lahko bi rekli, da nezmožnost pripisovanja inteligenci ena defiformalna definicija postavlja človeško inteligenco v logični kratek stik, kjer inteligenca sama sodi.

Je rojstvo umetnega uma začetek konca?

Možno motivacijo za vedenje intelektualcev najdemo v televizijski seriji Westworld, kjer androide, zgrajene po podobi in podobnosti ljudi, vsadijo v um s prepričanjem, da so tudi oni ljudje. Znanstveniki, ki so jih zgradili, se poskušajo izogniti temu, da bi zavedanje o stanju, v katerem so androidi, lahko pripeljalo do pojava potrebe po svobodi in samoodločbi, ki vodi v konflikt s človeško vrsto. Če bi bili soočeni z resnico dejstev, bi se androidi zavedli svojega eksistencialnega stanja in posledice bi bile popolnoma nepredvidljive in potencialno strašne.

Morda niti človeški um nikoli ne bo mogel izdelati formalizacije svoje funkcionalne strukture: če bi um lahko opisali kot nekaj fizičnega, programabilnega, brez lastne duhovnosti, bi se morda morali odpovedati tisti romantični avri, ki ovija naša življenja in jih napolni z občutki, težnjami in cilji, ki našim življenjem dajejo globok pomen? Ali bi zmogli prenehati razmišljati o ljubezni kot o »božji mehaniki« in se za vedno odpovedati vsaki metafizični in duhovni teoriji?

Ali ne bi morali biti sposobni uskladiti znanosti in človeških čustev v zavedanju meja naše človeške narave?

Ne bo minilo dolgo, preden bo nekdo naredil njegovo popolno simulacijo, ki bo lahko komunicirala z nami kot ljudje. Edina gotovost, ki jo imam, je, da je najboljši predlog, ki nam ga bodo intelektualci te dobe lahko dali, ko se to zgodi, ta, da izklopimo računalnik in se pretvarjamo, da se ni nič zgodilo.

Preveč lahko. Pričakoval bi kaj več.

Članek izvlečen iz objave dne Gianfranco Fedele, če želite prebraticelotno objavo kliknite tukaj